Posebni vabovci, ki vabijo na svatbo sorodnike, sosede, znance in prijatelje so pozvačin, zvačin ali zvač. Pozvačinska šega je najbolj razvita na ozemlju beltinske, bogojinske, turniške, črenšovske in odranske župnije.
V beltinski župniji izberejo marsikdaj sorodnika, vendar to ni pravilo. Ponavadi je to mlajši moški, ki mora biti veder, odrezav in domiseln mož. Kdor je izbran za pozvačina, je počaščen. Pozvačina sta dva in sicer eden z nevestine strani, drugi pa z mladoženčeve. Pozvačin si priskrbi tiskane ali pisane obrazce besedila za vabljene, svojo nošo ali opremo, razen ozaljškov. Te priskrbi hiša, ki ga je naprosila za pozvačina.
Vabiti začne v nedeljo ali ponedeljek pred gostüvanjem.

Obleka:

Klobuk iz navadne klobučevine zvišajo z nastavkom iz lepenke, vrh klobuka olepšajo z različnimi peresi – pavjimi, fazanovimi ali petelinjimi, sicer pa ga obložijo s pušpanom, rožmarinom ali roženkravtom ter z raznobarvnimi umetnimi rožami in trakovi iz papirja.
Okrog vratu mu ovijejo gazo. Preko suknje pa mu čez vsako ramo položijo brisačo, in sicer tako, da sta položeni obe od rame navzdol, vsaka v nasprotno smer, da oblikujeta črko x. Na brisači pritrdijo raznobarvne papirnate trakove in umetne rože, največ v obliki nageljnov in vrtnic. Pod kolenom si priveže zvončke, po dva na eno nogo. Oprtan je z dvema čutarama, v eni nosi vino, v drugi proso, in pa s platneno ali usnjeno torbo, v kateri nosi kruh.
Vrh tega je opremljen še s trobento ali rogom, medtem ko ima v roki leseno sekiro, na kateri je ježeva koža, ozaljšana s papirnatimi trakovi, umetnimi rožami in zvončkom.
Zadnji pozvačinov rekvizit je zemljevid, po pravilu list časopisnega ali navadnega, porisanega papirja.
V veljavi je rek: “Bolj je pozvačin gor oblečen, vekša je gostija.”
Najprej se vabijo najbolj oddaljeni, nato bližnji in naposled domači.
V Lipovcih je ohranjeno pričevanje, da je nekoč jemal pozvačin s seboj tudi pomočnika, sina v starosti od 6 do 14 let, ki je bil enako napravljen kot oče.
Pozvačin hodi še danes večinoma peš. Na poti do hiš, v katere gre vabit, pleše in skače, preganja otroke, vriska, pozdravlja mimoidoče, jim ponuja pijačo, praska jih z ježevo kožo.
Ko povabi domače na gostüvanje, pove naučeno besedilo. Tega besedila se nauči iz razpoložljivih obrazcev, ki se v nadrobnostih med seboj nekoliko razlikujejo, pomenijo pa le različne prikrojitve obrazca vabila, kakršen je bil prvič natisnjen leta 1807, zadnjič pa 1929. Gospodar se zahvali za povabilo. Pozvačin mu ponudi vino, “naše snahe mleko” in kruh, gospodar pa mu da pijačo ter hrano, v čutaro pa mu dolije vina. Ob koncu ga obdarujejo z denarjem.
Pozvačin vabi na gostüvanje do četrtka. V petek in soboto pa pomaga pri pripravah. Oskrbi hren in ga ostrga, zakolje piščance, pomaga v kuhinji itd. V nedeljo si spet nadene svojo opravo ter počaka pred cerkvijo svate. Njegova zadnja naloga je, da razporedi svate pri mizi, pomaga nositi hrano in pijačo, skrbi za dobro voljo ter ponovno vabi vse tiste povabljence, ki niso prišli.

Kot redko, vendar omembe vredno inačico pozvačina gre nevesti v obdobju bivše Jugoslavije na ozemlju beltinske župnije še naslednje. Družine, ki so si prizadevale za mestnim načinom življenja, so vabile na gostüvanje s precej drugačnim pozvačinom. Izbor pozvačina in njegove priprave so bile sicer v glavnem enake, obleka pa je bila drugačna. Nosil je polcilinder, očala, dolg dežni plašč, črne hlače in rokavice. S seboj je jemal aktovko, v kateri je bila steklenica vina in vrtanik. V večji meri je obiskoval meščane.

Pozvačinov guč (nagovor), ko pride vabit na svatbo

(zapisano v Beltincaj)

Dober večer van Boug daj!

Jes san k van poslani od Smejovoga Markoja ino njegove tuvarišice Micke , tak kak tüdi od njüjve čerij Zalike ino njenoga zaročenca Prcujkovoga Števeka šteriva sta se dala na žijtek svetoga hijštva doli zavezati i vu sveti hižni zakon stoupiti. Zatou se prvo pričesno nedelo prek mene date zvati na eden mali falaček kruja i na veliko kupico vina.

Zdaj pa dragi moji začnimo, inači si prečitamo Evangelium svetoga Janoša v dügom tali. V onom vremeni svatba je včinjena v Kani Galilejskoj. I bila je tam Mati Jezušova, zvani je bio pa Jezus i vučenicje njegovi na svatbi i kda bi se vino zmenkalo, pravi Mati Jezušova njemi: Vina nimajo i veli njoj Jezuš, ka je meni i Tebi žena! Ešče je nej prišla vöra moja. Veli Mati njegova slugom: Kaj koli bode velo vam, včinite! Bilo je pa tam šest kamnitih veder položeni držeče, vsako dva ali tri merice. Pravi njim Jezuš: napunite ta vedra z vodo i napunili so je štrihoma. I veli njim Jezuš: zajmite i nesite starejšini i nesli so. Gda bi pa koštao starejšina vodo na vino obrnjeno i nej je znao, odked je bilo. Slugi so pa znali, ki so zajimali vodo. Zove zaročnika starejšina i pravi njemi vsaki človek, ob prvim da dobro vino, a gda se že zapojijo, te da ono, štero je lagodnejše, ti pa si dobro vino zadržano do etimao. Ete začetek je včino čüdni del Jezuš v Galilejskoj Kani. I pokazao je diko svojo i vervali so vü njem vučenicje njegovi.

Za jesti se nikaj ne bojte. Mesa mamo čüda. Poslali smo edno nago cigansko dejte na süji brod ribe lovit pa smo njemi pravli, ka kŕ zgrabi, naj pisti, kŕ pa nej, pa naj za nedra devle.

Nadale smo posali tri jagre v Sloparco zverino strejlat: prvi je plantavi, drüjgi je slejpi, tretji pa nikaj nemre. Prvi je poganjal, drüjgi strelal, tretji, ka nikaj nemre, je pa vküp noso. Tej jagri so strelili ednog brava, velkoga kak mrava. Brav je spadno na zavca, zavec na lisico, lisica na vuka, vuk na medveda, medved na srno, srna na jelena, jelen na kozo, koza na ovco, ovca pa v skledo…

No, tej brav je mel telko sala, ka smo nej vedli kama z njim. Te je pa prišla domača dekla, pa vsa vküper v fertuj pograbila pa gori na ižo odnesla, ge smo ga v lešnjekovoj lüpanji shranili. Slanino smo pa na slemen obesili, da ga je pa gouževka nej zdržala; vtrgnola se je, slanina je doli spadnola pa na ednoj pavočini obijsnola. Zatou jes pravin, ka tista dekla kaj vala, štera v iži pavočino ma!

Nadale smo ednoga bijka edno leto na ednon rženon betvi privezanoga krmili i onoga smo bujli. Samo njegova jajca so tri cente vagala!
Tüdi za pijačo se nikaj ne bojte! Doma so vsi lagvi prazni. V prvon fali na motikin štüo, v drügon malo več, v tretjem pa tak nikaj vina nega.
Pouleg toga že tri dni devet bab edno sinico skibé. Z njenim perjom pa okouli rama nastelemo, ka či bi što od vas spadno, na mejko spadne.
Tak vidite, ka smo se dobro pripravili na mali obid pa na velko večerjo. Zatou: prijte vsi, šteri ste od kolena vekši pa od poplata menši, z glasnimi gutami, friškimi petami ino s trdimi mošnjami!